Iskreno se sploh ne spomnim čisto točno, kdaj sem začel redno piti kavo. Mislim, da je bilo to okoli srednje šole. Takrat sem si nekega dne namreč čisto spontano rekel, da bom poskusil zjutraj spiti kavo, da bi videl, če bom imel kaj več energije. No, ko pa sem takrat videl, da mi je kava res pomagala, sem si začel skoraj vsako jutro kuhati ta napitek. Sprva je šlo bolj za navado, saj mi okus niti ni bil tako zelo všeč, ampak sem se ga s časom navadil. Zanimivo mi je bilo predvsem to, kako hitro postane takšna mala stvar del vsakdana. Kar naenkrat sem opazil, da brez kave jutro sploh ni več izgledalo enako, saj mi je manjkala tista mirna minuta ali dve, ko sem lahko v tišini začel dan.

Kmalu zatem pa kava zame ni bila več le napitek, ampak je postala prava jutranja rutina. Vsako jutro sem bil že praktično navajen, da se, takoj ko vstanem, sprehodim do štedilnika in si skuham kavo. Ta trenutek mi je začel pomeniti veliko več, kot sem si sprva mislil. Ni šlo več samo za kofein ali energijo, ampak za nekakšen začetek dneva, ko sem imel nekaj minut samo zase. Včasih sem ob tem pogledal skozi okno, drugič sem pregledal novice ali pa samo v miru razmišljal o tem, kaj me čaka čez dan. Prav ta rutina mi je pomagala, da sem dan začel bolj mirno in organizirano, kar se je kasneje poznalo tudi pri delu.

Tako sploh ne vem, kako bi lahko danes živel brez kave. Ta je namreč res postala nepogrešljiv del moje rutine, sploh pa mi daje tisto energijo, ki jo zjutraj večino časa potrebujem. Skozi čas sem začel tudi bolj ceniti različne vrste kave in načine priprave, saj sem ugotovil, da ima vsaka svoj poseben okus. Danes mi kava ne pomeni več samo prebujanja, ampak tudi majhen ritual, ki mi pomaga, da se za trenutek ustavim. Ravno zato mi je jutranja kava še vedno eden najlepših delov dneva, brez katerega si jutra skoraj ne predstavljam več.